Učna ura kaligrafije

Roman postavi v ospredje starejšega, že nekoliko odmaknjenega pisca, ki se v poznejšem obdobju življenja znajde pred vprašanjem, kaj še pomeni ustvarjati in kako ohraniti občutek dostojanstva v svetu, kjer se vse hitreje menja. V ospredju ni le osebna zgodba, temveč tudi premislek o pisanju, spominu, staranju in razmerju med zasebnim življenjem ter javnim priznanjem. Besedilo je zgrajeno umirjeno, z veliko prostora za notranje monologe, opazovanje okoliščin in drobne premike v odnosih med ljudmi. Bralec lahko pričakuje introspektivno, bolj zadržano pripoved, ki jo zaznamujeta psihološka natančnost in občutek za literarno samorefleksijo.